Ura se je premaknila, dan je kratek. Se že počasi bliža tisti čas, ko bom odšla od doma v temi in se vračala spet v temi.
Občutek zaspanosti, ki me prime, ko se vrata doma trdno zaprejo za mano, premagujem z ročnimi deli. Že dolgo nisem nič naredila. Tako dolgo, da me je kar malce sram. Na buli me čaka nedokončana mucka, orodje za pergamentne vizitke počiva v kovčku, papir je nagrmaden v omari pod oblačili. Da bi bila mera polna, sem postala končno tudi ponosna lastnica šivalnega stroja (hvala za darilo mami!) in mika me patchwork.
Sem si preveč dala na glavo? Čas bo pokazal...
torek, 27. oktober 2009
Dnevi se krajšajo
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
Začetek je obetaven :)
Čisto nič tvoje spretnosti se ni izgubilo :) Bravo!
Hvala Suzy ;). Gremo naprej a ne?
Objavite komentar