V Decembru se Barbi,
sprehaja po shrambi,
sestavine prešteva,
veselo pesem prepeva.
Sveža jajca so tukaj,
za moko še pokukaj,
čokolada je obvezna,
niso deca nič jezna.
In iz domače peči,
topel kruhek diši,
izpod pridnih nje rok,
v veselje dragih otrok.
Gostija bo trajala,
družba bo rajala,
minute, ure, noči,
ko naša dečva slavi.
Potem malo zalegne,
in slavje potegne,
v naslednje še dni,
ko se bel Božič rodi.
Voščil že ogromno,
prinesel enormno,
je poštar ta dan,
že zjutraj zaspan.
Otoškega nismo oddale,
od gora do obale,
se je sestavljal,
se je pripravljal.
Smo ga same prinesle,
ga dobro pretresle,
da se z lista izlušči,
voščilo za Barbi:
Življenje naj ti bo,
vedno mirno nebo,
naj srce te vodi,
k osebni svobodi.
Sreča naj ti sledi,
vse najboljše želi,
ti celoten otoček deklet,
ki jih je za cel nonet.