Trgovina Vijuga

petek, 12. september 2008

Kosilo po moje

Živjo spet se oglašam. In to zato, da malce pograjam te človeške mame, ki jih imamo mačke. Včasih dajejo same neudobne ukaze in bom to takoj podkrepila s primerom.
Včerej mi je moja mačja mami prišparala piščančje kosti (njama, njama, prrrrrrrrr ). Prinesla mi jih je v mojo mačjo jedilnico (drugače človečja kopalnica) in mi jih dala v skledico. Mislim - že takoj napaka. A sploh ni videla, da je skodelica premajhna in da gledajo ven? In potem se je še obrnila in odšla in me pustila samo, medtem ko je z Medijem zunaj pila kavo. Kakšna neolikanost! Niti slučajno nisem hotela jesti sama. Sploh pa ne tako kot mi je tiste kosti pustila. Za kosti jest si mora mačka vzeti malce več časa kot za navadne brikete. In to pomeni, da bi morala jaz vsaj pol ure stati na mrzlih ploščicah, ki so poleti še bolj mrzle. Brrrrrr. Ja pa jade. Prijela sem kost v gobček in hajde do mojih ljudi. Ustavila sem se v dnevni, kjer sem kost dala na tepih in začela njami njami. Ops - moja mačja mami ni bila ravno zadovoljna. Prijela me je v naročje in mi dala ljubico , potem je pa prijela kost in jo spet nesla v skledo ter me postavila na tla. Halo!!! Nočem jest sama no!!! Takoj ko je izginila skozi vrata sem kost spet prijela in jo tokrat malce bolj ilegalno odnesla v kuhinjo pod klop. Tukaj je res malce daleč do njenega kofetkanja, ampak vsaj bolje slišim kaj se pogovarjata. V miru sem potiho hrskala, potem pa mi je ušlo (kosti so bile res njami njami) in moja človečja mami me je spet slišala. Saj je super ko me vzame v naročje, sam spet me je kregala no! Spet je pobrala kost in mi jo nesla v skoledico. Tokrat je vrata za sabo zaprla, da nisem mogla nikamor. Jah prav no. Ampak na mrzlem že ne bom stala. Kosti sem znosila na kopalniško preprogo in v miru hrskala. Ko sem končala sem preprogo potegnila čez njih, da sem jih pokrila, da bodo za malce kasneje.
Potem pa veeeeelik razteg od prednjih do zadnjih tac pa hop na koš za umazano perilo. Na srečo je moja človečja mami bolj majhna in ne doseže do vrha kupa z brisačami in potem včasih pusti kako čisto brisačo na košu za umazano perilo. Mmmmmmmmm kolk je bilo mehko in je lepo dišalo.
Zbudili so me ravno sredi najlepših sanj. Smotan medi, mi je spet kosti dal v skledico in me zraven čohal in kregal hkrati. Kdo bi vedu zakaj...
Vem pa, da me danes zjutraj moja človečja mami čudno pogledala in šla preverjat vse prešite odeje v spalnici in vse tepihe, če je slučajno kje še kakšna kost...

Ni komentarjev: