Trgovina Vijuga

torek, 27. oktober 2009

Dnevi se krajšajo


Roses, originally uploaded by pinkimojca.

Ura se je premaknila, dan je kratek. Se že počasi bliža tisti čas, ko bom odšla od doma v temi in se vračala spet v temi.
Občutek zaspanosti, ki me prime, ko se vrata doma trdno zaprejo za mano, premagujem z ročnimi deli. Že dolgo nisem nič naredila. Tako dolgo, da me je kar malce sram. Na buli me čaka nedokončana mucka, orodje za pergamentne vizitke počiva v kovčku, papir je nagrmaden v omari pod oblačili. Da bi bila mera polna, sem postala končno tudi ponosna lastnica šivalnega stroja (hvala za darilo mami!) in mika me patchwork.
Sem si preveč dala na glavo? Čas bo pokazal...

četrtek, 01. oktober 2009

Gobice, gobice...


On a diet, originally uploaded by pinkimojca.

No, pa smo dočakali. Gobice namreč.
Vikend 14 dni nazaj in cel prejšnji vikend, sem preživela na nogah (kolenih) v Besnici in iskala Jurčke. Gobice so rastle kot gobe po dežju in bera je bila velika. Sploh v košarah mojih sotrpinov. Tele dni sem se večkrat spraševala ali gobe nočejo k meni v košaro ker nisem Gorenjka, ali so pa moji gobarski tovariši tako hitri, da jih najdejo pred mano. Očitno jaz le lezem za njimi in pobiram tiste male Jurčice, ki so jih oni spregledali.
Verjetno le oči nimam za to. Spomladi jih za maščevanje peljem pobirat šparglje. Pa da vidimo, kdo bo imel več.

ponedeljek, 21. september 2009

petek, 19. junij 2009

Zanimivo vreme...


Letošnjo spomlad se kar ne morem navaditi na tole skakajoče vreme. Ekstremna vročina, nato pa dež. Danes je vroče, da nam vse dol teče, jutri pa samo 12 stopnj? Ja pismo, a Bog tam zgoraj ne ve, da morajo paradižniki zoreti, da imam čilije za presadit v korita, da moji kaktusi na polno cvetijo?
Pri tako dolgih deževnih obdobjih hladnega vremena me v resnici najbolj skrbi za mojo zbirko kaktusov. Paradižniki mi ne pomenijo toliko (čeprav imam letos 6 različnih sort), čilije lahko umaknem v rastlinjak. Kaktusi so pa vkopani v moj skalnjak in jih ne morem pobrati ven. No, lahko jih, sam to bi trajalo ene 4h, potem pa spet 4h, da jih nazaj postavim, ko bo spet sonček.
Mogoče je pa to napovedano hladno vreme namenoma prišlo. Že možno, da ne bo mogoče ravno udobno zakuriti žara, ampak če se potrudimo bo tudi to šlo, če drugače ne, pa v garaži. Bo pa dan kot naročen za malce spanja. Sploh obožujem poležavat na kavču, ko zunaj dežuje. Jaz na toplem, zunaj pa brrrrr. Mi kar malce primanjkuke spanja zadnje tedne, tako sem utrujena, da zvečer kar dol padem.
Toplo naj bi bilo spet naslednji petek, torej takrat ko bomo dobro stopili v podaljšan vikend. No, vsaj jaz, kajti v petek nameravam dopust vzet. Sonček bo dobrodošel, saj je v načrtu udarni vikend in delo zunaj.

ponedeljek, 15. junij 2009

Moja "obsedenost"

No, neke vrste obsedenost. Sašo pravi, da sem obsedena s tem... :) S čim? Z vožnjo večine ljudi oz. tistih ljudi, ki vozijo in prehitevajo brez vključenih smernikov. To je eno izmed dejstev, ki jih jaz nikakor ne morem razumeti. Kako pozabiš vklopiti "žmigovc", ko zavijaš na križišču in ko zamenjaš vozni pas? Sama se namreč vozim v službo iz Kranja v Ljubljano in nazaj - to je 70km na dan, ki sicer hitro minejo od kar je Šentviški predor. V teh 70km vidiš čuda in pol. Znašla sem se že v situacijah, na katere ne bi nikoli pomislila, kaj šele, da ti povedo zanje v avtošoli. Vožnja v službo in domov me vedno znova prepriča, da se z dobljenim vozniškim izpitom učenje vožnje šele začne. Tekom teh let, sem prišla do prepričanja, da je voznik, ki ne vključi smernika, bolj nevaren od tistega, ki vozi hitreje. To govorim za avtoceste. Na navadni cesti je situacija drugačna.
Vozimo v koloni z neko pametno varnostno razdaljo (pot, ki jo prevoziš v 3 sek.) in seveda z kar veliko hitrostjo (kljub vsemu je to prehitevalen pas na AC), ponavadi tam nekje med 100 in 130km/h. In se najde en pametnjakovič ki se z desnega pasu vrine tebi pred avto, seveda brez, da bi prej to nakazal. Torej, kar naenkrat moram zavirat, da se njemu ne zaletim v rit + zmanjšal mi je varnostno razdaljo. Ja halo no! A je tako težko premakniti dva prsta svoje leve roke za 2 cm navzdol in mi povedati, da boš prišel predme????
Stojim na križišču, ki ima za zavijanje v desno narejene tiste dodatne pasove - tako, da ti ni potrebno čakati na semafor, ampak lahko v desno takoj spelješ. Torej, stojim na križišču in zavijam levo. Prižge se zelena luč in pomaknem se v sredino križišča, da počakam na varno zavijanje v levo. Nasproti pride avtomobil, brez vključenega smernika in zato domnevam, da bo šel naravnost in ga moram počakati. Lepo pridno čakam, nakar brez smernika ubere na svojo desno (torej na mojo levo - v isto smer, kot jaz grem). Torej sem kot butec na sredi križišča čakala tiste 3 sek, ko bi lahko zavijala. In potem gredo skozi križišče le trije avtomobili, namesto pet. Toliko o kolonah in prepustnosti križišč...
Na splošno mi gredo res na živce tisti, ki ne dajejo "žmigovcev". Me nič ne zanima, ali zavijaš levo ali desno. Kot voznik, ki vozim za tabo (ali zraven tebe), želim biti obveščen o tem, da boš zavil s ceste, ne pa da "uganjujem", da moram zavirati, ker boš zavil na bencinsko.
Aja, še par stvari:
1. Smernik nakaže, da boste spremenili smer oz. zavili drugam. Naj bi bil obvestilo meni, ki vozim za vami, da se bo nekaj spremenilo in da moram biti previden. To pomeni, da mi ne koristi ravno, da vključite smernik, ko že zavijate pred vaš priljubljen lokal. To moram jaz vedeti vsaj 50m prej. Takrat, ko že zavijate, že vem, da greste tja!
2. Smernik se vključi preden na križišču zavijete na pas za zavijanje v levo. Ja halo - če stojite na pasu, že vem, da boste šli levo.

Aha, pa še nekaj offtopic:
Prehitevanje avtomobila po desni je PREPOVEDANO! Ne morete me prehiteti po desnem pasu na AC, samo zato, ker tam nobenega ni! Če cela kolona vozimo 130 po levem pasu, ker prehitevamo tovornjake, mi je prav žal, ampak se postavi na rep kolone. Od sedaj naprej za vse pametnjakoviče z BMW-ji, ki prehitevajo po desni, kličem policijo (!!!!) oz. če vas dovolj zgodaj zagledam, se postavim na desni pas in vozim vzporedno z ostalimi.

sreda, 10. junij 2009

Narava dela čudesa





Ste se kdaj ukvarjali s fotografijo? Še ne? Niste nikoli zrli na majceno rožico s ptičje perspektive ter se spraševali kakšna je videti od blizu? Tako se počutim, ko se odločim za fotografiranje "zelenjave". Predvsem me žene radovednost, kako bo stvar videti, ko jo bom povečala in kaj bom videla, kar sedaj ne vidim, ker je preveč oddaljeno. Me bo povečan cvet odpeljal v deželo fraktalov, v domišljiski pragozd, v mite in pravljice? Včasih se zdi kakšen povečan cvet res, kot da je pravkar priletel iz Gospodarja prstanov. Večinoma mi pa samo dokazuje, da Bog je in kako neverjetno je vse kar ustvari. Ko se boste lahko čudili majceni rožici, se boste zavedeli kako majhni ste in kako je vesolje veliko.
Tukaj je nekaj slikic za poskušino. Ali veste kaj gledate?