Žeja...

Ko imaš doma mačke, ti ni nikoli dolgčas. Celo nadomestek za televizijo so lahko in po pravici povem, da so včasih moji obiski kopalnice veliko daljši od običajnih, saj tako televizijo rada vklopim...

Nitka na nitko

"Boš nesla gospodični Marici te rože?" je bil stavek, ki mi je spremenil življenje. No, vsaj del življenja.

Moja mami je vedno nekaj mešetarila z rožami in vedno jih je nekaj dobivala in nekaj oddajala. In skrivnostni dogovor, opravljen verjetno pri prvi jutranji maši, je bil tisto, zaradi česar sem prvič zagledala klekljarico pri delu. Gospodična Marica je seveda klekljala in jaz se kot otrok nisem mogla nagledati hitrih rok, ki so spretno premikale klekeljne gor in dol. Očarano sem strmela v pouštrček, ki ga je obdajala čarovnija. Tako sem se zagledala, da me še vedno drži. Hvala Bogu!

K gospodični sem hodila na učne ure. Bulo in klekljne v vrečko, vse skupaj na kolo in gremo. Včasih sem tudi padla in včasih so se mi kleklejni utrgali, ampak volje nisem izgubila. Mislim, da je to bilo prvo delo, ki sem ga jemala resno. Verjetno sem se tudi zaradi tega razmeroma hitro naučila premikati te čarobne palčke.

Moje so bile posebne. Naredil mi jih je oče na doma narejeni stružnici. Prvo je zbil iz lesa, naslednja je že bila železna in zvarjena. Vanjo je vpel bor mašino, v poseben nastavek zabil kos lesa, ki se je prej leto sušil povezan v snopiče nekje nad centralno pečjo, in začel delat. Delal je po vzorcu, ki ga je prinesel od nevemkje. Vse je premeril, preračunal, se pripravljal in začel z delom. In še sedaj vidim razočaranje na njegovem obrazu, ko se je prvi klekelj zlomil. Na najtanjšem delu, tam, kamor se navije nitka, ko je bil že cel končan. In drugi tudi, in tretji tudi. Pa ni odnehal. Ni odnehal zaradi pogleda ene smrklje, ki je čakala na te klekeljne že celo leto (od kar se je les sušil) in ki je vztrajala, da želi znati čipke delat. In končno jih je naredil. Bili so iz na vrtu posekane češnje, na vrtu posekane slive in na vrtu posekanega oreha. Bili so najlepši klekeljni na svetu. Posebej tisti orehovi, ki so imeli rjave črtice. In očetova ustvarjalnost se tukaj ni končala. Leta kasneje mi je iz maminega razbitega stroja za palačinke mešat, naredil strojček za navijanje, ki mi služi še danes.

Prve čipke so bile nerodne. Povsod vozli, raztrgane nitke, umazane. Kasneje sem se naučila roke umiti, preden začneš delat. Prvi prtiček je dobil bratce vogale in postal večji prt. Šel je bratu za poročno darilo. Sledilo je malo morje muc. Mojemu ortodontu, za plačilo za kanarčka, ki sem ga želela, moji učiteljici, nečaku na povšter in ne vem še kam. Mami je dobila veliko zaves. Labode za kuhinjo, velike liste za dnevno, kopalnico, stranišče itd. Največja stvar, ki sem jo naredila je bil klekljan brezrokavnik. V sebi nima enega šiva in vse se drži skupaj le z klekljano nitko. To je bil projekt na katerega sem se dolgo pripravljala in zato je tudi najdlje trajal. Za njega sem izbrala počitnice med srednjo šolo in faksom. Te so bile najdaljše, saj so trajale tri mesece. No, končala sem ga prej, kot sem mislila. 300 ur dela, za katere sem takrat mislila, da jih ne bom nikoli ponovila. Pa sem jih še nekajkrat kasneje.

Delo je lahko. Vse kar rabiš je vzorček, bucike, dobro muziko in potrpežljivost. No, zame je meditacija. Čas ko izklopim vse ostalo in ničesar ne slišim. Svet okoli mene preneha obstajati. Sem le jaz, in nitka.

Rušimo, zidamo, rušimo, zidamo, rušimo ...

Ker živiva v še kar stari hiši (nekje 40 let), je končno prišel čas za popravke. Do sedaj je hiška le stala v najini ulici in ni imela nobenega dela. Pa sta mimo prišla Medo in Pinki in se odločila, da bi morala tale hiška biti malce bolj izkoriščena, sploh pa biti izobražena na področju ekologije in pridno opravljati svoje delo - torej paziti na nas in nas razvajati.
Situacija je taka, da ima Medo v dnevni pisalno mizo, jaz pa prenosnika na kuhinjski mizi, kamor po potrebi povlečem tudi kabel za internet. Posledično so omare v dnevni napolnjene z raznimi starimi miškami, kabli, mrežnimi karticami in podobno. In omare so začele pokat po šivih. In dnevna je začela pokat po šivih. In kuhinja tudi že poka po šivih. Da ne govorim o najini spalnici, ki pa sploh poka po šivih (ok, deloma zaradi tega, ker ne maram likat in se mi oblačila nabirajo...).
Tako sva se že pred štirimi leti odločila, da si narediva pisarno v kleti, kjer je prej bila mizarska delavnica. Spraznila sva prostor (kar nekaj prikolic na smetišče), si ga ogledala in prišla do par zaključkov, ki so privedli do tega, da sva plastično cisterno za kurilno olje (tisto takvadratno), zamenjala z ovalno (tisto tapravo), zato, da bi pridobila na prostoru.
In potem je minilo nekaj časa in klet se je počasi spet napolnila (ne morem pomagat - sva pač hrčka). In potem sva spet praznila prostor - to pomeni, na smetišče zvozila par prikolic.
Znebila sva se električnega bojlerja za sanitarno vodo, ki je bil veeeelikanski in še povrhu visel s stene. Namesto tega, sva kupila toplotno črpalko z 300l bojlerjem in jo postavila v kurilnico. No - vrgla sva iz kurilnice še en bojler ven, zabetonirala stopnico, položila ploščice na del stene in na tla ter postavila toplotno črpalko.
In potem sva spet nadaljevala z ogledom našega prostora, prišla do zaključka, da je potrebno prestaviti vrata, in sva prestavila vrata. Stara vrata ven, prebila steno na drugem delu, zazidala luknjo starih vrat in vstavla nova vrata.
In potem smo nadaljevali s pregledom in pogruntali, da nikakor ne moremo imeti vrat, trajnožareče peči in še enih vrat na isti steni, ker se ena vrata ne bodo odpirala. Torej sva ukinila idejo o tem, da bi na koncu sobe zagradila cisterno za olje v nov prostor. Namesto tega je padla ideja (kriva, priznam), da bi jo deloma zakopali v tla. In sva začela z zbijanjem plošče v tleh, z vedri spet odnesla vse zbito na prikolico ven. In potem sva začela "kopati" luknjo v tla. Kopati v narekovajih, ker je spodaj pesek in sva samo z lopato nalagala v vedra (in ja, spet nosila z vedri ven na prikolico, kot vse doslej). Dokler nisva naletela na še eno ploščo?! WTF? Na srečo, je bila takrat luknja že tako globoka, da se je druga plošča zbijala le še za noge cisterne, in tako je luknja že deloma spet betonirana.
No, to se je delalo včerej. Ker se je prikolica napolnila, sva odpeljala material na smetišče, tam vse z lopatami razložila, nato nadaljevala naprej po pesek, ga tam z lopatami naložila, prišla domov ga za lopatami razložila...
Posledice čutim še danes. Posebej v rokah.
Mimogrede, se samo meni zdi, da se ta opravila ponavljajo??? :D