Trgovina Vijuga

torek, 26. avgust 2008

Nitka na nitko

"Boš nesla gospodični Marici te rože?" je bil stavek, ki mi je spremenil življenje. No, vsaj del življenja.

Moja mami je vedno nekaj mešetarila z rožami in vedno jih je nekaj dobivala in nekaj oddajala. In skrivnostni dogovor, opravljen verjetno pri prvi jutranji maši, je bil tisto, zaradi česar sem prvič zagledala klekljarico pri delu. Gospodična Marica je seveda klekljala in jaz se kot otrok nisem mogla nagledati hitrih rok, ki so spretno premikale klekeljne gor in dol. Očarano sem strmela v pouštrček, ki ga je obdajala čarovnija. Tako sem se zagledala, da me še vedno drži. Hvala Bogu!

K gospodični sem hodila na učne ure. Bulo in klekljne v vrečko, vse skupaj na kolo in gremo. Včasih sem tudi padla in včasih so se mi kleklejni utrgali, ampak volje nisem izgubila. Mislim, da je to bilo prvo delo, ki sem ga jemala resno. Verjetno sem se tudi zaradi tega razmeroma hitro naučila premikati te čarobne palčke.

Moje so bile posebne. Naredil mi jih je oče na doma narejeni stružnici. Prvo je zbil iz lesa, naslednja je že bila železna in zvarjena. Vanjo je vpel bor mašino, v poseben nastavek zabil kos lesa, ki se je prej leto sušil povezan v snopiče nekje nad centralno pečjo, in začel delat. Delal je po vzorcu, ki ga je prinesel od nevemkje. Vse je premeril, preračunal, se pripravljal in začel z delom. In še sedaj vidim razočaranje na njegovem obrazu, ko se je prvi klekelj zlomil. Na najtanjšem delu, tam, kamor se navije nitka, ko je bil že cel končan. In drugi tudi, in tretji tudi. Pa ni odnehal. Ni odnehal zaradi pogleda ene smrklje, ki je čakala na te klekeljne že celo leto (od kar se je les sušil) in ki je vztrajala, da želi znati čipke delat. In končno jih je naredil. Bili so iz na vrtu posekane češnje, na vrtu posekane slive in na vrtu posekanega oreha. Bili so najlepši klekeljni na svetu. Posebej tisti orehovi, ki so imeli rjave črtice. In očetova ustvarjalnost se tukaj ni končala. Leta kasneje mi je iz maminega razbitega stroja za palačinke mešat, naredil strojček za navijanje, ki mi služi še danes.

Prve čipke so bile nerodne. Povsod vozli, raztrgane nitke, umazane. Kasneje sem se naučila roke umiti, preden začneš delat. Prvi prtiček je dobil bratce vogale in postal večji prt. Šel je bratu za poročno darilo. Sledilo je malo morje muc. Mojemu ortodontu, za plačilo za kanarčka, ki sem ga želela, moji učiteljici, nečaku na povšter in ne vem še kam. Mami je dobila veliko zaves. Labode za kuhinjo, velike liste za dnevno, kopalnico, stranišče itd. Največja stvar, ki sem jo naredila je bil klekljan brezrokavnik. V sebi nima enega šiva in vse se drži skupaj le z klekljano nitko. To je bil projekt na katerega sem se dolgo pripravljala in zato je tudi najdlje trajal. Za njega sem izbrala počitnice med srednjo šolo in faksom. Te so bile najdaljše, saj so trajale tri mesece. No, končala sem ga prej, kot sem mislila. 300 ur dela, za katere sem takrat mislila, da jih ne bom nikoli ponovila. Pa sem jih še nekajkrat kasneje.

Delo je lahko. Vse kar rabiš je vzorček, bucike, dobro muziko in potrpežljivost. No, zame je meditacija. Čas ko izklopim vse ostalo in ničesar ne slišim. Svet okoli mene preneha obstajati. Sem le jaz, in nitka.

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Tvoje čarobne palčke delajo tudi čarobne izdelke! Prav gotovo jih navdihuje tudi očetova zavzetost in ljubezen pri izdelavi samih palčk. Želim ti še veliko uspešnih meditacijskih uric, Alenka K.

Anonimni pravi ...

Tvoji izdelki imajo sedaj v mojih očeh še večjo vrednost, zaradi zelo lepo opisane tvoje klekljarske poti. Poleg tvojih zlatih rok, so zlate tudi roke tvojega očeta.
Suzana

McCrafty pravi ...

Telo je bilo pa tako lepo prebrati, s vidi, da je napisano iz srca. Izdelki so čudoviti, za brezrokavnik pa kar nimam besed. Upam, da tudi meni uspe nekoč nerediti vsaj kakšen majhen srček :)